Zgodba o Butalcih

Bilo je sušno poletje. Butalec je korakal po gorah.

Zagledal je popotnika ter ga vprašal, ali ve, kako bi se ohladil. Popotnik se je le malo pošalil in rekel: »Moraš oditi na konec mavrice čez deset puščav in prišel boš do čudežne vode.« Ravno takrat je tam okoli stopicljal še en Butalec. Sklenila sta, da gresta na pot. No, in sta začela hoditi in hoditi, a puščave ni bilo nikjer. Zelo sta bila žejna in lačna. Hodila sta čez deset rek in deset trgovin ter prispela v Butale.

V Butalah so ju vprašali, kje sta bila. Odgovorila sta, da sta bila na mavrici. »Kako je na mavrici?« so ju vprašali. »Lepo, le malo se guga.« Rekli so, da bodo še oni odšli, da se gugali bomo vsi.

Jan Berlot, 6. a

Zlato v Butalah

Bila je jesen v Butalah zelo lepa, brez dežja in z veliko sonca.

Nekega jutra ja šel Butalec na sprehod v gozd, pa je na drevesu zagledal veliko rumenih listov. Bil je prepričan, da je to zlato. Hitro se je vrnil v vas in to povedal Butalcem in županu. Ta jim je naročil, naj zaprežejo voz, ker je zlato težko. Župan je rekel: ,, Zlato po tleh je umazano. Kdo ga bo očistil?” Spravili so ga v skrivno županovo klet in jo zaklenili s ključavnico. Ponosni so bili, ker so naredili dobro delo. Zmenili so se, da bodo zgradili zlata vrata, da se bo svetilo v Tepanjah. Ko so odprli vrata, da vzamejo ven zlato, so bili tam samo rjavi listi. Mislili so, da zlato potrebuje kisik in ga hitro odnesli ven in začeli graditi vrata.

Minevali so meseci in meseci, a listje ni pozlatelo. Mislili so, da pozlati vsako drugo leto. Zaman so čakali vsa ta leta.

Matevž Markič, 6. a

(Skupno 82 obiskov, današnjih obiskov 1)