V nedeljo popoldan sem skozi okno zagledal, kako na naše dvorišče pristaja neka zelo čudna stvar. Prijel sem se za glavo, zavreščal in stekel pogledat, tudi če me je bilo malo strah. Ko sem prišel pred hišo, sem videl zelo majhen leteči krožnik. Iz njega je izstopilo pritlikavo bitje. Zdelo se mi je prijazno, zato sem takoj pristopil k njemu in ga pozdravil. Lepo mi je odzdravil in se mi predstavil. Jaz sem Feliks! Jaz pa sem Gašper, sem takoj odvrnil. Nato se mi je opravičil, ker je pristal na našem dvorišču. Rekel mi je, da se mu je njegov leteči krožnik pokvaril in bi potreboval pomoč. Temu bitju nisem mogel zavrniti pomoči. Leteči krožnik sva skupaj spravila v delavnico, kjer ga je pregledal. Jaz sem takoj odkril napako in Feliksu obljubil, da bo že čez par ur lahko odletel, kamor je bil namenjen. Feliks je bil zelo vesel. Nato sem mu ponudil stolček, na katerega se je s težavo skobacal. Ves čas je opazoval, kako hitim s popravilom. Tu pa tam sem ujel Feliksov pogled. Ko sem leteči krožnik popravil, sem prosil Feliksa, če se lahko z njim slikam, da ga bom imel za spomin. Povedal sem mu, da mi je zelo prirasel k srcu. To malo bitje me je stisnilo k sebi in mi povedalo, da me ima rado. Preden sva se poslovila, mi je obljubil, da se bova kmalu spet videla.

Svit Križman, 4. b

Zunaj je bil lep sončen dan, zato sem se na igrišču s prijatelji igrala nogomet. Ker me je igra utrudila, sem se ulegla v travo in zaprla oči. Naenkrat sem slišala čuden glas, ki se mi je zdel zelo nenavaden. Prestrašena sem skočila pokonci in pogledala okrog sebe.

Za menoj je na leteči preprogi sedel čisto majhen vesoljček. Bil je rumene barve, na glavi pa je imel velika štrleča ušesa in samo eno oko. Takoj je opazil, da sem se ga močno prestrašila. Povedal mi je, da mu je imel Feliks, da prihaja s planeta Neptun in da se je izgubil, saj ne najde več poti domov. Zdel se mi je zelo prijazen, zato sem ga povabila k meni domov. Da ga ne bi nihče opazil, sem ga skrila v žep. Odšla sva v sobo. Hitro sem odprla računalnik in začela iskati načrt poti, po kateri bi se mali Feliks vrnil nazaj domov. To nama je vzelo veliko časa, a nama je na koncu uspelo. Ker je bilo zunaj že temno, sva se odločila, da bo Feliks prespal pri meni. Vprašala sem ga, kako je živeti na planetu Neptun. Ugotovila sva, da živijo tam drugače, kot mi na našem planetu. Veliko sva se tudi igrala. Naučila sem ga igrati šah.

Zjutraj sva se zbudila zelo zgodaj. Bila sva zelo zaspana. Odpeljala sem ga v garažo, kjer sva v letečo preprogo nalila nafto, da mu na poti ne bi zmanjkala. Nato sva se močno objela. Obljubil mi je, da mi bo na Zemljo poslal sporočilo, da je srečno prispel domov in da se bo še kdaj vrnil k meni. Imela sem solzne oči. Naenkrat sem zaslišala mamin glas. Odprla sem oči in ugotovila, da so bile vse to le sanje.

Ela Velišček, 4. b

Zvečer sem se ulegel v posteljo. Nenadoma je nekaj zaropotalo. Ozrem se proti oknu in na polici zagledam vesoljčka. Bil je zelo prestrašen. Vprašal sem ga, če potrebuje pomoč. Povedal mi je, da je v njegovo vesoljsko plovilo zadela strela. Vprašal me je, če imam kaj orodja. Peljal sem ga v klet, da si izbere, kar potrebuje. Vzel je klešče, kladivo in varilni aparat. Z orodjem je odhitel za hišo. Takoj je začel s popravilom. Po eni uri popravljanja je bilo plovilo pripravljeno za vzlet.

Jaka Mugerli, 4. b

(Skupno 32 obiskov, današnjih obiskov 1)