Božični čas je. Vse je v lučkah, okraskih, vse se blešči, žari, čaka nas obdarovanje z darili, veliko ljubezni, veselja … Božič je blizu, za njim pa še novo leto. Čeprav bo kmalu novo leto, to zame, za moje sošolce in generacijo 2003 ne bo edino. V tem novem letu 2018 bomo imeli še eno novo leto, ki bo za nas še pomembnejše. To bo novo šolsko leto, a tokrat v srednji šoli. Še pomembnejša pa bo odločitev za srednjo šolo. V novem letu bom najbolj pogrešal najboljše prijatelje, pa tudi spominjal se bom dogodivščin, ki so se mi zgodile, pa čeprav so bile vmes tudi slabe. Če se vrnem nazaj, na pravo novo leto, lahko povem, da je treba najprej pogledati nazaj in pomisliti, kaj si v tem letu naredil slabega  in kaj lahko popraviš v letu, ki prihaja. Vedno je treba nekaj popraviti, vsaj jaz tako mislim. Naslov Sonce zaide, a tudi vedno znova vzide sem dal ravno zaradi tega: če narediš napako, jo lahko naslednje leto popraviš. Drugače pa, kot se reče: Srečno novo leto.

Matej Jerončič, 9. a

Slepo dekle

Po poti hodi slepo dekle,
a žalostno je njeno srce.
Ko bi vsaj videla to lepoto,
ki prekriva njeno slepoto.
Le kaj naj stori,
da to videla bi?

Po plaži se sprehaja
in vroče ji postaja.
Ko stopi v morje hladno,
zaželi si željo zadnjo,
da lahko to videla bi,
kar lahko vidijo vsi.

Na bližnjo skalo sede dekle
in srečna je, nam lahko pove.
Saj morje je prvič občutila
in zato se je zelo razveselila.

Počitnice so zanjo nekaj čarobnega
tega sveta vodnega.
Vedno si je to želela
in uresničila se je želja njena.
Ostali morja ne gledamo tako,
kot videlo ga je dekle to.

Larisa Dugar, 8. a

Potrebno je živeti trenutek

Invalid ne more živeti vedno kot mi,
niso mu odprte vse poti.
Na nekatere kraje težje dostopa,
se v morju kot drugi ne kopa.

A tudi invalid si želi počitnic,
počitka od težkega dela.
Želi si pogleda na morje
in si ob sončnem zahodu želi,
da bi mu bilo bolje.

Invalid svojo željo izreče,
njegovi skrbniki zažarijo od sreče.
Že čez eno uro so na poti,
nihče jih pri tem ne zmoti.

Ko prispejo na morje,
invalid gre na obalo,
se postavi pred bližnjo skalo
in uživa v gledanju sončnega vzhoda.

Potrebno je živeti trenutek.
Medtem ko drugi hitijo,
marsikaj zamudijo.
Invalid na obali sedi
in lepoto sveta doživi.

Jernej Vinazza, 9. a

Vem

Vem, da lepo vam nekdaj je bilo.
Vem, da zdaj vam ni tako.
Vem, da večkrat mislite na to.

Igrali ste se nogomet in rokomet
in včasih šli na lep izlet.
Zdaj pa igrate tombolo v domu upokojencev.

Naj vam bo lepo,
ker za vas napisal sem to pesmico.

Zapojte pesem tudi vi,
obraz naj se vam razvedri.
Napišite jo tudi vi,
saj tako težko spet ni.
Zapojte in se veselite,
ponoči pa lepo spite.

Tilen Stanič, 5. a

Malo drugače

Anamarija slepa je.
Dajmo, pomagajmo ji že!
Ona ni drugačna od nas,
ona pogumna je za vse nas.

Plava, bere, teče, skače,
a vse počne malo drugače.
Vem, da na začetku bilo ji je težko.
Zdaj ji vsi pomagamo
in vsem nam je lepo.

Vita Božič, 5. b

Če bi imel prijatelja invalida

Če bi me moj prijatelj Sašo povabil na izlet, bi z veseljem privolil. Odpravil bi se tja, kamor bi si on zaželel. Vselila bi se v sobo hotela in razpakirala bi stvari. Če Sašo ne bi česa zmogel, bi mu z veseljem pomagal. Ko bi vse uredila, bi se šla kopat. Spodbudil bi ga, naj gre v vodo. Vsak dan bi se kopala, dokler bi bil bazen odprt. To bi obema koristilo. Tri dni počitnic bi bilo čisto dovolj, da bi se spočila in družila. Večkrat bi to ponovila.

 Kevin Pavlin, 5. a

Invalidova zgodba

Ko sem mlad še bil,
avto s ceste me je zbil.
Usoden je bil en skok,
a sedaj ne morem premikati nog.

Ko invalid sem postal,
sem mislil, da bom le ležal.
Zdravniki in terapevti so bili prijazni
in napredki še toliko bolj opazni.

Sedaj v Kanalu živim
in se s prijatelji družim.
Sam lahko grem na banko in v trgovino,
tudi na kavici pri Neptunu je fino.

Na igrišču mi vrata prijatelji odpro
ter me na pico k Blažu pospremijo.
Življenje nikoli več ne bo tako,
kot včasih je bilo,
a življenje živeti še vedno je lepo.

Nives Leban, 6. a

Klara in morje

Skozi okno gledam hiše,
drevje, rože in ljudi,
ki izginjajo za obzorje.
Skozi okno že vidim morje,
ki se v žarkih lesketa.

Ko prispemo do obale
vzklikne Klara: To bo prava plaža!
Čeprav ne vidi vse lepote,
čuti sonce, čuti veter,
sliši morje, ki šumi,
sliši ga še bolj kot mi.

Morje jadrnico nosi,
galeb se z vetrom in soncem lovi,
ribe bežijo, saj jih kormorani lovijo.
Zdaj naša Klara ve, kakšna plaža je.

Veronika Stegel, 4. b

Ko zagledam invalidski voziček

Ko zagledam invalidski voziček,
me srce zaboli,
oj, kako srečen sem,
ker meni tega ni treba uporabljati.

Invalid se mi nasmeje,
saj ni tako hudo,
vsega se navadiš
in s tem normalno živiš.
Takrat prisežem si,
da invalidom vedno pomagal bom.

Anže Mugerli, 6. a

Z invalidom na počitnicah

Ko na morju smo bili,
spoznali smo Vida,
Vida – invalida.
Na vozičku je sedel
in otožen obraz imel.
Prijatelji smo postali,
vse njegove težave skupaj smo pregnali
in lizali smo sladoled
sladek kot med.

Kljub zabavi se ni spozabil,
na svoje težave ni pozabil.
V vodo si je želel,
a te možnosti ni imel.

Nekega jutra se je zbudil
in presenečenje dobil.
Od presenečenja je kar obstal,
saj se bo v vodo prvič pognal.

V plavalni obroč smo ga namestili
in se po vodi z njim podili.
Prijatelji za vedno smo ostali
ter vse težave skupaj premagovali.

Veronika Miklavc, in Pia Likar, 9. a

Z invalidom na počitnicah

Sosedov Matic, ki je moj stric,
je v avtonesreči postal invalid.
Zaradi nesreče ne more hoditi,
a je na morje hotel oditi.

Odločili smo se,
da se v Istro odpeljemo,
hkrati pa avto prvič zapeljemo.

Ko smo prispeli,
smo bili tako veseli,
da smo kar zapeli,
nato pa plavat odhiteli.

Na žalost moj stric ni mogel plavati,
zato se je začel s psom zabavati.
Zdaj svoje težave pozablja,
ker se s svojim psom pogovarja.

Aljaž Ipavec, Alan Drole, 9. a

Z invalidom na počitnicah

Spoznala sem invalida,
ki ji je bilo ime Vida.
Rada je pela in plesala,
dokler se ni poškodovala.

Z Vido smo se na počitnicah spoznali
in se tudi skupaj igrali.
Veliko smo ji morali pomagati,
tudi ko smo šli plavati.

Zvečer smo nekaj dobrega pojedli
in še televizijo pogledali.
Nato smo si pripovedovali,
ker bi radi še ostali.

Zjutraj, ko smo vstali,
smo pozajtrkovali.
Malo smo se pogovorili
in še nekaj mleka popili.

Ko smo se pozdravili,
smo se na pot odpravili,
druženj se spominjali
in pesmi rimali.

 Dajana Barudžija, Maja Jakopič, Karin Bavdaž, 9. a

Prijateljica Sara

Bile so jesenske počitnice in skupaj z družino smo se odpravili v bazen.Ob bazenu sem videla deklico. Bila je slepa. Šla sem do nje in jo vprašala, če potrebuje pomoč. Rekla je, da bi rada šla v bazen in se s kom igrala. Odgovorila sem ji, da bi se lahko igrala z menoj. Vprašala sem jo, kako ji je ime. Povedala je, da je Sara. Nato sem ji pomagala v bazen. Najprej sem v vodo odšla jaz, nato pa sem prijela Saro za roke in pomagala še njej.V bazenu sva se potapljali, plavali in se zabavali. Ker je bilo že pozno, sva odšli domov. Komaj sva čakali, da se naslednji dan spet vidiva.

Hana Podbršček, 4. b

Na počitnicah v Bohinju

Bila je sobota zjutraj, ko smo se z avtom odpeljali v kamp v Bohinju. Po prihodu smo mami in očetu pomagali odnesti prtljago. Ko sta starša postavljala šotor, sem se z bratom in sestrico odšla igrat na igrišče. Tam sem srečala deklico, ki se je gugala na gugalnici, zraven nje pa je stal oče. Ko se je deklica naveličala guganja, ji je oče pomagal do peskovnika ter ji rekel, naj ga tam počaka. Vsedla sem se k njej. Vprašala sem jo, kako ji je ime. Povedala je, da je Tina. Začeli sva se igrati. Ko sva se igrali in delali kroglice, sem ugotovila, da ne vidi. Pomagala sem ji pri hoji, guganju, plezanju po lestvi in spuščanju po toboganu.Prišel je čas kosila in morala sem oditi. Zmenili sva se, da se potem spet srečava na igrišču.Hitro sem pojedla kosilo in se vrnila. Nekaj časa sem jo čakala. Ko je prišla, me je povabila k njej v šotor. Ker je mama pazila na brata in sestrico, sem  z veseljem odšla z njo. Tam sva se skupaj igrali igrico Išči, ki sva si jo izmislili. Ena je vrgla kocko, potem sva jo iskali. Ker ni videla, sem zaprla oči, da bi bilo pravično. Tista, ki jo je prva našla, jo je vrgla in sva jo spet iskali. To igro sva se igrali celo popoldne. Zvečer smo skupaj odšli na večerjo.

Veronika Stegel, 4. b

Na morju

Hana vsega  sama ne zmore narediti,
zahtevne stvari pomagamo ji vsi.
Na svojem vozičku vse dneve sedi,
skozi okno otroke opazuje,
z velikim hrepenenjem si na morje želi.

Na plažo otroci so prišli.
Tam Gal, Val in Marjeta so bili,
s Hano so se žogali, smejali in zabavali.

Lara Gerbec, Vita Šuster, 4. b 

Izlet na Bled

Moja nona invalidka je,
na vozičku pelje se.
Veliko potujeva in se zabavava.
Komaj čakam na potep,
da z nono grem na Bled.

Na vlaku skupaj skozi okno gledava,
gore in prelepe travnike občudujeva.
Odpluli na blejski otok sva
in pozvonili na zvonček želja.

Lia Levpušček, Hana Goljevšček, 4. b

Srečni invalid

Ne morem vstati,
ne morem garati,
ne morem sedeti
ali se povzpeti.

Zmorem pa drugo,
ne grem v pogubo,
pomagam vsem,
kot zmorem in vem.

Jaz nimam skrbi,
saj  moje življenje
ne hiti,
z mano živi
in se sladko smeji.

Katja Škrlec, 6. a

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(Skupno 41 obiskov, današnjih obiskov 1)