Kulturni dan – 9. razred

Ker so letos tudi kulturni dnevi nekoliko drugačni, smo jih izvedli na šoli. Z učenci 9. razreda smo se učili oblikovati PowerPoint predstavitev najljubšega popularnega glasbenega ustvarjalca. Izvedli smo tudi virtualni ogled Narodne galerije. Bolje smo spoznali pomembne slovenske umetnike, ki so ustvarjali v obdobju realizma in impresionizma. Ukvarjali smo se tudi z reprodukcijo znanih umetniških slik, pri čemer pa smo kot medij uporabili fotografijo. Razdeljeni smo bili v dve skupini. Vsaka skupina si je izbrala eno izmed slik Ivane Kobilce in jo preobrazila na svoj način.

Ivana Kobilca: Kofetarica

Ivana Kobilca: Holandka

Vtisi prvošolcev o športnem dnevu

Rajmond: Športni dan mi je bil všeč. Pot je bila zelo dolga. Bil sem vodja. Bil sem prvi in vodil mojo družino. Dveh markacij nisem videl. Pomagal mi je tata. Prišli smo na vrh. Napisal sem v knjigo naša imena. Dal sem žigce na roke. Bilo je zelo lepo.

 

Ožbej: Na pohod smo šli od doma v Kanalu do jezera na Kanalskem Vrhu.
Pot je bila lepa, nekje je bila ob poti žica (opomba mama: telekom kabel ni bil na drogovih, ampak ob poti). Hodili smo po gozdu in se veliko krat ustavili. Malo smo hodili tudi po cesti.
Ob jezeru smo pojedli sendvič, daleč v hribih se je še videl sneg. Na poti domov sem v potoku našel močerada, skril se je pod kamen.
Z mano so bili mama, ati, Mohor in babi.
Imel sem se lepo.

 

Andrej: Današnji dan se je začel s pripravo zdravega zajtrka, ki pa meni ni bil preveč všeč. Diši preveč zdravo. Ga pa zato moja mama vsako jutro z veseljem poje.
Po zajtrku sem napravil nahrbtnik, nato pa smo se z nono in mamo odpravili na Nekovo. Nono nas je zapeljal do table, ki označuje pot na Nekovo. Od tam smo se odpravili peš. Pot je vodila po makadamu malo gor, malo dol. Na koncu, po zadnjem vzponu pa smo prispeli do cerkvice. Tam sem tudi pozvonil. Sledila je malica in malo raziskovanja okolice. Nato pa smo se odpravili proti Kanalu. Šli smo mimo kapelice, kjer smo srečali tudi nekatere druge pohodnike. Povedali so nam, da se je slišalo zvonjenje zvonov. Končno smo prispeli domov. Naš pohod je trajal malo več kot tri ure. Vmes sem malo godrnjal, nabiral razne kamenčke in palice. Po pohodu sem bil zelo utrujen, vendar vseeno ne toliko, da ne bi mogel iti še z nonotom v Potravno na njivo. Bil je lepo preživet dan v naravi.

 

Karin: Včeraj sem se udeležila pohoda na pobočje Škabrijela v družbi sestre Sare, očeta in dveh kužkov. Malo čez osmo zjutraj smo se odpravili iz Kromberka na Kekec, ki se je pred leti imenoval Katarinin grič – Sv. Katarina. Na vrhu Kekca smo se malo oddahnili, popili vodo, se fotografirali in nadaljevali pot v smeri Škabrijela (pred vojno se je imenoval Sv. Gabrijel). Nismo se povzpeli na vrh Škabrijela, temveč smo zavili na levo in pot nadaljevali v smeri Svete gore. Tukaj poteka del Poti miru. Odkrili smo kotiček, kjer smo malo pomalicali, se odpočili in se nato vrnili domov. Pohod je trajal približno tri ure. Bilo mi je lepo. Bila sem vesela, ker so bili z menoj tudi moja sestra in kužki.

 

Živa: Na pohodu sem se imela zelo lepo. Pot je bila tlakovana s kamni, videla sva tudi dve šoji in eno kanjo. Ko sva prišla na Kanalski Vrh, sva videla, kako nizka je voda v jezeru. Potem sva odšla k veliki cevi, naučila sem se tudi, kako gledati z daljnogledom. Za nazaj sva se igrala besedno igro, srečala pa sva tudi soseda. V gozdu sva videla divjo češnjo. Prišla sva v Bodrež, tam sem videla smetišče in fotografirala cvetlice.

 

Neja S:
– videla sem drevo, ki je imelo usta in oči
– super je bilo, ker sem se lahko valjala po travi
– videla sem martinčka in šoštarja
– okoli nas so bili veliki hribi
– bil je lep dan

 

Irina: Danes je nedelja. Vsa družina se je odpravila na pohod iz Bodreža proti Kanalskemu Vrhu. Gor smo hodili po makadamski cesti, nazaj pa po gozdu in pašnikih. Bilo je toplo in lepo.

 

Amalija: Na pohod na Kanalski Vrh smo se odpravili v nedeljo popoldne. Hojo smo začeli na koncu vasi Mrcinje. Po gozdu smo hodili dobro uro. Videli smo veliko bukovih dreves, nekaj smrek, srečali smo dve srni, nekaj kolesarjev in motoristov. Slišali smo ptičje petje in čričke. Komaj sem čakala, da zagledamo jezero. Pri jezeru smo se malo ustavili, se okrepčali in razgledali. Bilo je lepo. Nekateri sprehajalci so s seboj pripeljali tudi kužke. Potem smo se odpravili nazaj po isti poti proti avtu. Domov smo se vrnili malo utrujeni, vendar veseli.

 

Neža: V nedeljo smo šli na pohod na Nekovo. Najprej je bilo zelo težko, potem sem se navadila in mi je dobro šlo. Potem smo kmalu videli močerada, imel je lepe rumene pike. Šli smo naprej. Prišli smo do pikastega lončka, ki je bil na polici v stari hiši. Potem smo kmalu prišli do cerkve in pozvonili. Zelo lepo je bilo. Na stopnicah smo jedli zdravo malico: rozine, temno čokolado in sadne energijske ploščice. S sabo smo imeli tudi bonbone, ki niso zdravi, so pa dobri. Na poti domov smo nabrali čemaž, krvomočnico za čaj in se vrnili domov. Najlepše od vsega je bilo, ko smo prišli na vrh in zvonili.

 

Marija: Pohod je bil naporen. Bilo je zelo vroče! Najbolj mi je bilo všeč, ko sva se s Karolino igrali v parku pri kapelici na odcepu k cerkvi. V Ravni nam je nasproti vsa vesela pritekla psička Hara in ni hotela iti domov. Tako, da smo jo privezali na trak ključev in sta jo morala mama in tata peljati nazaj. Ko smo prišli v Gorenjo vas, nam je Lojze spekel pico.

 

 

 

 

Tehniški dan 4. b razreda

V času karantene smo delali bivak jaz, moj brat in mama. Šli smo proti igrišču in nato v gozd. Nabrali smo veliko dolgih palic in jih naslonili na drevo. Luknje smo zakrili z vejami in listjem. Dali smo si tudi indijanska imena: brat je bil Močni, mama Ostro oko, jaz pa Poglavar. Pri delu smo se zelo zabavali.

Jernej Kralj, 4. b

V petek, ko smo imeli športni dan, sem med potjo v naravi nabiral material (vejice, palčke, mah, kamenčke, liste, smolo …). Učiteljica nam je naročila, naj to naberemo, ker bomo naslednji teden izdelovali iz naravnih materialov. Ker sem našel tudi korenino, sem si zamislil hišico na njej. Palčke in vejice sem skupaj lepil s smolo, nekaj pa sem jih skupaj zvezal s srobotom. Nastala je zanimiva hišica.

Matija Purgar, 4. b

Za bivališče sem uporabila kamenje, vejice in mah. Sestavila sem ga tako, da sem v zemljo zapičila vejice, ki so predstavljale vogale bivališča. Zidove sem postavila iz kamenja. Nato sem iz vejic naredila streho in jo pokrila z mahom. Pri delu mi je malo pomagala mama. Izdelovala sem jo približno eno uro. Bilo mi je zelo všeč.

Petra Pičulin, 4. b

Pri gradnji te hišice iz kamna mi je pomagal tata. Naredila sva celo vrt z dvema smrekama ter drva za zimo.

Mai Levpušček, 4. b

Za tehniški dan sem imel nalogo postaviti bivališče iz naravnih materialov. Odločil sem se, da bom postavil hišico iz palic. Zapičil sem jih v zemljo. Za streho pa sem jih moral zavezati z vrvjo. Za pomoč sem prosil brata Maja, da mi je pridržal palice. Z njegovo pomočjo sem lahko vse skupaj zvezal. Palice sem našel v gozdu in doma na vrtu. Najtežje je bilo narediti streho. Naloga mi je bila zelo zanimiva, ker zelo rad ustvarjam z lesom.

Jaka Mugerli, 4. b

Moja hišica je čudovita, saj sem jo kar dosti časa delal. Najprej sem zapičil palčke v zemljo, potem sem med palčkami zložil kamenčke. Pred hiško sem zložil mah, da daje videz trave. Nazadnje sem šel po slamo. Razdelil sem jo na dva dela in povezal s travo v snop in to dal za streho. Za okras sem pred hišo dal korita iz želoda in vanje marjetice. Ob hiši sem zazidal vodnjak za vodo, saj jo potrebujemo za življenje. Ta moja hiška je stara in nima ne elektrike in ne napeljane vode. Z veseljem bi gostil goste v tej moji hiški. Vabljeni!

Maj Karnel Burgar, 4. b

Prejšnji teden, ko smo šli na pohod, sem nabiral vse, kar mi je prišlo pod roke. Mama se mi je samo smejala, ko je gledala, kaj vse mečem v nahrbtnik. Nabral sem veliko vejic, storžev, lesnih gob, posušenega šipka, nekaj lepih kamenčkov, mah, lubje raznih dreves. Danes mi ni bilo žal, ker sem skoraj vse lepo izkoristil za »gradnjo« bivaka.

Kako sem se lotil zidave?

Najprej sem vse nabrano nesel na vrt, kjer sem si izbral prostor za izdelavo bivaka. Ker je naš mali javor zelo lep, sem ga še polepšal.

Vse veje sem najprej nalomil na približno enako dolžino. Nato sem vsako vejo posebej zapičil v zemljo, kjer sem že prej označil obliko bivaka. Kjer je vhod, sem postavil tanjše vejice, da sem ga lažje oblikoval. Malo pod vrhom sem veje pritrdil s srobotom in travo.

Za streho sem najprej izmeril, koliko dolge vejice bom potreboval. Nato sem najprej pritrdil s travo štiri veje v obliki šotora. Za tem pa sem z vrha okoli in okoli pritrdil par vejic. Ko sem končal, sem začel na te vejice postavljati lubje tako, da sem hrbtno stran lubja namazal z blatom in ga položil na streho. Tako sem obložil celo streho.

Na tla v notranjosti bivaka in pred bivak sem položil moker mah, da je prišel bolj do izraza.

Ker so mi ostali še storži, lubje, želod, kamenčki, sem pred bivak postavil še mizico iz kamenja in lubja. Okrog mize sem dal stole, ki so narejeni iz želoda. Pred bivakom je tudi ognjišče, ki je narejeno iz kamenčkov. Okolico pa sem polepšal s storži in lesnimi gobami …

Zelo sem užival v izdelovanju.

Svit Križman, 4. b

Za tehniški dan smo dobili nalogo izdelati maketo bivališča iz naravnih materialov. Zjutraj sem vstala in prosila starše, če mi pomagajo nabrati palice in glino. Odšli smo do potoka Avšček, kjer smo našli vse potrebno. Pred hišo sem najprej iz leskovih palic izdelala ogrodje bivališča, pri čemer mi je oče pomagal vse skupaj zvezati z »beko«. Nato sem bivališče prekrila z glino. Pri tem sta mi pomagala starša. Okrasila sem ga z materialom, ki sem ga nabrala na pohodu. Pri izdelavi bivališča smo se vsi trije zelo zabavali.

Neja Dugar, 4. b

Najprej sem šel v gozd blizu doma po material. Narisal sem si skico. Veje leske, ki sem jih nabral, sem zrezal na manjše kose. Nato sem jih s pomočjo brata Aleksa zvezal v stranice bivališča. Zvezala sva jih z lubjem jesena, ki sem ga narezal na tanjše trakce. Na straneh sem po palčkah ovil bršljan. Ko sem začel ovijati, sem mislil, da se bo bivališče podrlo. Za streho sem položil lubje drevesa in bivališče je bilo končano.

Tomaž Humar, 4. b

V četrtek, 16. 4. 2020, smo imeli učenci četrtih razredov tehniški dan. Iz naravnih materialov, ki smo jih nabrali na športnem dnevu, smo morali zgraditi maketo bivališča.

Jaz sem nabrala veliko lubja, vejic, mahu, listja, nekaj kamenčkov in kostanjevih ježic. Najprej nisem vedela, kako naj bi se lotila naloge. Razmišljala sem celo, da iz tega, kar imam, ne morem nič ustvariti. Sedela sem pred hišo in tuhtala. Potem sem na vrtu videla, kako je stric pokril posajeno zelenjavo. Tako sem dobila idejo, da bi tudi jaz v zemljo lahko zapičila lubje, kot je on lesene količke. Lubje, ki sem ga zapičila v zemljo, je bilo iz ptičje perspektive videti kot nesklenjen krog. Čez sem položila drobne vejice. Za streho sem uporabila mah. Tla v notranjosti sem prekrila z listjem.

Na koncu sem bila z izdelkom zelo zadovoljna. Z bratom sva se celo popoldne igrala z njim.

Zala Velišček, 4. b

Z očetom sva peljala psa k Soči. Iskala sva kamne, da bi lahko začela graditi hiško. Oče je predlagal, da bi naredila streho iz palic in da bi nanjo položila kamne. Ko je bila hiška končana, sem bila zelo vesela.

Lea Jakopič, 4. b

Najprej sem v tla zapičil štiri palice. Nato sem nalagal palčke eno za drugo in nastala je streha. Po vrhu sem dal še seno.

Mai Humar, 4. b

V četrtek, 16. aprila, smo imeli učenci četrtih razredov tehniški dan. Naša naloga je bila, da smo iz naravnih materialov, ki smo jih nabrali na petkovem pohodu, izdelali bivališče. Vesela sem bila, da smo bivališče lahko delali zunaj. Usedla sem se pred hišo in si ogledovala vse, kar sem prinesla s pohoda. Odločila sem se, da bom za bivališče uporabila kamenčke, vejice in mah. V glavi sem izdelala načrt, zavihala rokave in se lotila dela. Začela sem zlagati kamenčke. Mislila sem, da bo to veliko bolj enostavno, a ni bilo tako. Kamenčke sem morala izbirati zelo skrbno, da se zidovi niso porušili. Ko sem to končala, sem med zidove položila vejice in nanje zložila mah, ki je služil za streho. S tem je bilo moje bivališče končano. Ko sem ga pogledala, sem ugotovila, da mu nekaj manjka, zato sem izdelala še lonček iz lesa. Vanj sem dala cvetje. Še enkrat sem pogledala moj izdelek. Bila sem ponosna in srečna, da je bil tak, kot sem si ga zamislila. Pri delu sem zelo uživala.

Ela Velišček, 4. b

Tehniški dan 4. a razreda

Bivališče sem postavil v bližini hiše v zavetrju. Vejice, rogovile in kamenje sem dobil v gozdu za hišo, mah ob hiši in smrekove vejice na pohodu. Najprej sem postavil ogrodje iz rogovil in treh palic. Nato sem na ogrodje zložil palice. Čez sem dal smrekove vejice in vse pokril z mahom. Okoli bivališča sem položil kamenje. Pomagal mi je tudi bratec. Iskal je mah. Vsem sem pokazal svoj izdelek. Tudi bratec in mama sta skupaj naredila svoj bivak. Bil je nepozaben dan.

Jernej Škvarč

Izdelovala sem bivak. Najprej sem nabrala material. To so bili kamni, veje listavca in iglavca. Potem sem se lotila dela. Zgradila sem zid iz kamenja. Veje sem dala skupaj, da sta nastali rogovili. V zemljo sem naredila luknji. Rogovili sem zapičila vanju. Čezenj sem položila vejo. Na vrh sem polagala ostale veje. Odšla sem po veje iglavca. Uporabila sem jih za streho. Veje sem postavila tudi na straneh. Noter sem položila le še kos deske za sedenje. Moj bivak je bil končan.

Lana Žnidarčič

Naredil sem bivališče z okolico.

                              Kristjan Hajdarevič Podobnik

Moja maketa bivaka s cvetlicami.

                          Tjaša Medvešček            

Maketo bivališča sem naredil iz kamnov in ovijalk.

                   Jaka Gabrijelčič

Za hiško iz naravnih materialov sem uporabljen material dobil v gozdu na dan pohoda. Kamenje pa mi je nono prinesel z brega Soče. Izdeloval sem jo doma na vrtu. Najprej sem sestavil zid iz kamenčkov, na vrh sem dal veje in pritrdil streho. To mi je bilo najtežje, zato mi je pomagala mama. Na streho sem dal mah in okoli kamenja malo slame. Nazadnje pa sem sestavil še stranice hiše do strehe iz vejic.

Matija Segalla, 4. a

Material za naravno bivališče sem dobila v gozdu in pri Soči. Hiško mi je pomagal narediti moj brat Nace. Postavila sva jo na leseno desko. V desko sva z Nacetom zvrtala štiri luknje, noter pa postavila štiri palčke, ki sem jih nabrala pri Soči. Zadaj sem dala korenino, ki sem jo dobila v gozdu. Nato mi je tata zvrtal še dve luknji, kamor sem postavila še dve palčki. Na vrh pa sem dala lubje in mah za streho. V hiško pa sem dodala še par kamenčkov in les – postavila sem mizico in stole. Hiška mi je zelo všeč.

Amadeja Bole, 4. a

Material za bivališče sem nabral v gozdu. Domov sem prinesel veje, kamenje in listje. Veje sem zložil in postavil v obliko šotora na kartonasto podlago. Na vrh sem dal kamen in liste, ki visijo navzdol. Prav na vrh pa sem postavil še debelejšo vejo in nanjo zalepil list. Zelo sem ponosen na svoj izdelek!

Nace Strnad, 4. a

Bivališče sem naredil iz vej in ga pokril s senom. Nekaj materiala sem nabral na pohodu na Avški Kuk, seno pa sem šel iskat v hlev. Vejice sem najprej drugo poleg druge zataknil v zemljo v obliki kvadrata. Streho pa sem iz malo večjih vejic naslonil nanj ter jih na vrhu zvezal z močnimi bilkami trave. Na koncu sem streho pokril še s senom. Bivališče sem postavil v majhen vrtiček, kjer je bila zemlja zelo rahla za zatikanje vejic. Na moj izdelek sem zelo ponosen.

Anej Petrevčič, 4. a

Material za izdelavo bivaka sem dobila v gozdu. Poiskala sem kamne, mah, vejice in na vrtu sem dobila vejice ciprese. Vse to sem odnesla domov in bivak postavila v hiši. Najprej sem postavila stebre iz kamenja. Potem sem postavila ogrodje za streho iz vejic in nanj položila mah. Za stene sem pokončno položila vejice in čez dala vejice ciprese. Moj izdelek mi je zelo všeč. Vanj sem vložila veliko svojega truda.

Julija Škodnik, 4. a

Ob vrtu sem iz lesenih palic najprej z »bako« zvezal po dve palici skupaj v narobe obrnjen V. To sem zapičil v tla, da je stalo pokonci. Ogrodje je stalo pol metra narazen. Oba dela sem povezal s tanjšo palico. Na zadnji strani sem navpično prislonil palice eno poleg druge po celotni dolžini. S storži, ki sem jih nabral na pohodu, sem okrasil zunanjost bivališča. V notranjost pa sem postavil mizo, stol in sliko – iz naravnih materialov.

Jan Jakopič Kitek, 4. a

Material sem nabral na sprehodu. Bivališče sem postavil pod streho. Najprej sem postavil tri zidove iz kamenja. Nato sem bivališče pokril z vejicami. Na izdelek, ki je nastal, sem bil ponosen.

Erazem Bucik, 4. a

Bivališče sem naredil iz naravnega materiala, ki smo ga nabrali kar okoli domače hiše.

Ian Murovec Hvalica, 4. a 

 

 

Športni dan 4. a razreda

Pohod na Dolenje Nekovo

Včeraj je bil lep sončen in vroč dan. Bil je športni dan. Za nalogo smo morali iti nekam hoditi,  mi smo šli na Dolenje Nekovo. S seboj smo vzeli le pijačo in robčke. Bilo je zelo vroče, zato smo imeli majico s kratkimi rokavi.

Pot smo pričeli kar od doma. Najprej smo hodili po soncu, nato pa smo prišli v senco, kjer je bil velik slap ter majhno jezerce. Pot smo nadaljevali v listnatem gozdu. Bil je zelo lep in osvetljen. Pot je bila dolga in vroča, nekajkrat smo se ustavili in malo popili. Ovinkasta pot ni bila tako strma, bila je položna. Hodili smo in hodili in prišli smo do stare vasice z imenom Cerovo. Nadaljevali smo s pohodom. Videli smo tudi strupeno rastlino podobno čemažu. Prišli smo na vrh. Tam je bila jasa in dve cvetoči divji češnji. Bilo je prečudovito. Vse je bilo v siju sončnih žarkov. Nato smo šli naprej do Nekovega, kjer smo videli zelo staro posodico za mleko. Odšli smo do cerkve, kjer smo hoteli pozvoniti, a nismo smeli, ker je bil veliki petek in takrat zvonovi utihnejo. Tudi tam smo nekaj popili, čez čas smo se odpravili nazaj. Pot tokrat ni bila tako posebna, saj smo se vračali po isti poti, le da smo tokrat bolj hiteli.

Ta športni dan mi je bil zelo všeč. Upam, da bomo imeli še kakšen podoben športni dan.

Johana Žnidarčič, 5. a

 

Športni dan 4. b razreda

Zimski počitniški tabor na Osnovni šoli Kanal

Od 17. do 21. februarja, v času šolskih zimskih počitnic, je na naši šoli potekal športno-jezikovni tabor. Šolski sklad je dejavnost organiziral z željo, da bi otrokom na sproščen način približali vsakdanjo rabo tujega jezika, športni del pa je pomagal, da so se dopoldnevi, čeprav preživeti na šoli, odvili v počitniškem vzdušju.

Hvala vsem sodelujočim, ki so s svojim strokovnim znanjem pripomogli h kvalitetni izvedbi programa, s svojo srčnostjo pa prenašali na otroke navdušenje in spreminjali vsakdanjost v posebno doživetje.

Organizatorji si na tem mestu želimo poimensko izpostaviti tiste, ki so svoj del programa bili pripravljeni izvesti prostovoljno: Tajrin, Kostja in Matija iz plesne šole KRE-art iz Deskel, ga. Neža Valentinčič, maserka, Janez Makorič, Aleks Pavlin, Kevin Pavlin in g. Aljoša Grabnar iz karate šole Goryu ter Marjeta Cejan, Meta Urlič, Brina Urlič, Nejc Cencič in Aljaž Mugerli – taborniki rodu Odporne želve iz Deskel. Vaše dobrovoljno sodelovanje je poleg osvojenih veščin dalo otrokom tudi kopico najpomembnejših življenjskih resnic o dobri volji, požrtvovalnosti, moči skupinskega dela in skrbi zase in za druge. Hvala za tako svetel zgled.

V posebno veselje nam je tudi zavedanje, da je tabor povezal učence obeh osnovnih šol naše občine. Zato si za prihodnje projekte želimo dobro izkušnjo ponoviti, jo v naslednjih letih nadgrajevati in povezanost utrjevati tudi na številnih drugih področjih.

Nenazadnje pa gre zahvala tudi vam, dragi starši, da ste nam otroke zaupali, jih k sodelovanju spodbudili in nam z besedami pohvale ali dodatnih predlogov pokazali, v katero smer naj usmerimo svoje nadaljnjo delo in trud. Za sodelovanje se toplo priporočamo tudi v prihodnje.

Galerija slik

 

Izdelovali smo ptičje krmilnice (poročilo o tehniškem dnevu)

V torek smo imeli tehniški dan. Bilo je zelo lepo. Najprej smo si skicirali ptičjo krmilnico in šli čez z voščenkami. Zbrali smo les, ki ga potrebujemo. Po odmoru smo šli v delavnico. Tam nas je pričakala učiteljica Milka, ki poučuje tehniko. Razlagala nam je o orodjih. Povedala nam je, da so nekatera orodja nevarna. Potem smo odšli na delo. In smo: rezali, risali, brusili in se zabavali!

Zoja Muznik, 2. a

V torek smo imeli tehniški dan. Izdelovali smo ptičje krmilnice. V šolo smo morali prinesti les. Učiteljica nam je pokazala, kako se žaga. Les smo zalepili skupaj. Potrebovali smo tudi kladivo. Sošolci so prinesli rogovile. Naučili smo se zabijati žeblje. Krmilnice nismo še dokončali. Namenjena bo pticam.

Sara Črvič, 2. a

zakljucek_1

Prispevki iz preteklih let

Zanimiv kulturni dan v Ljubljani

V torek, 20.3.2018, smo imeli učenci 8. razreda OŠ Kanal kulturni dan. Že ob 7. uri smo se zbrali pred šolo in se z avtobusom odpeljali do Ljubljane.

Najprej smo šli na ogled Šolskega muzeja. Sprejela nas je prijazna vodička in nam zelo veliko povedala o zgodovini šolstva na Slovenskem, od daljne preteklosti do sedanjosti. Dandanes smo otroci lahko srečni, da nimamo več takih šol. Po končanem predavanju je sledila učna ura – ura lepega vedenja. Najprej smo vstopili v sobo, kjer smo dobili obleke, da bi se bolj vživeli v vloge. Fantje so oblekli telovnike, dekleta pa daljša krila. Potem so nas razvrstili v klopi, ločeno fante in dekleta. Klopi so bile zelo majhne, tako da smo komaj sedli in se stisnili skupaj. Na mizi je vsak dobil tablico in kredo. V klopeh je bila tudi posodica s črnilom, ki pa je nismo uporabljali. Kmalu je vstopila v razred učiteljica. Takoj nas je prestregla z ledenim pogledom. Imela je spete lase, očala in do tal dolgo krilo. Vsi smo morali vstati in jo spoštljivo pozdraviti, a že z našim pozdravom ni bila zadovoljna. Zahtevala je, da pišemo z desno roko, česar dve moji sošolki, ki sta levičarki, nista znali. Pisati smo morali z lepopisno pisavo. Kar dva učenca sta pristala na oslovski klopi. Dobili smo tudi list s šolskimi postavami, katerega smo morali dati za domačo nalogo podpisati staršem. Po končani uri smo se vsi oddahnili.

Zapustili smo šolski muzej in se odpravili v Cankarjev dom. Tam smo prisluhnili prireditvi, ki je prikazovala glasbene stvaritve od opere do muzikala, ki jo je povezovala Anamarija Mitić. Nastopili so pevci Nuška Drašček Rojko, Eva Černe, Jaka Mihelač in Matjaž Stopinšek. Spremljal jih je Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Simona Dvoršaka.

Naš kulturni dan se je začel bližati koncu. Po vrnitvi v Kanal smo se vsi razšli z nasmeškom na obrazu.

Larisa Dugar, 8. a

Ogled Postojnske jame

V ponedeljek zjutraj ob 8. uri smo se učenci 6.a razreda z avtobusom odpravili proti Postojni.

Z nami sta šli tudi dve učiteljici.

Ko smo prispeli do Postojne, smo počakali učiteljico, ki je odšla po informacije.

Začeli smo z ogledom Expo hiše. Tam nas je sprejel vodič in na pokazal najprej film, nato pa nam je razkazal celo Expo hišo.

Po končanem ogledu smo morali odgovoriti na vprašanja učiteljice.

Po malici smo si z vodičem Stanislavom ogledali še vivarij.

Pred vstopom nam je vodič predstavil značilnosti proteusa.

V vivariju je bilo mnogo jamskih živali. Zapomniti smo si morali tri imena jamskih živali.

Po ogledu vivarija smo se z vlakcem odpeljali v jamo.

Vozili smo se 12 minut, nato pa smo se odpravili peš naprej po jami. V njej smo prečkali ruski most. Videli smo mnogo čudovitih dvoran in kapnikov. Po koncu ogleda smo se odpravili na vlak, ki nas je pripeljal nazaj v beli dan.

Ta ekskurzija mi bo še veliko časa ostala v spominu.

Kristjan Lipičar, 6. a

Ko sem prišla v šolo, smo sedli v avtobus in se odpeljali proti Postojni.

Po poti smo se pogovarjali in gledali skozi okno. Ko smo prispeli, smo se najprej odpravili v hišo Expo.

Pričakal nas je vodič, ki nas je vodil in učil.

Preden smo šli v jamo, so nam razdelili vstopnice. Usedli smo se na vlakec, ki je imel mokre sedeže zaradi kapljanja vode. Potem smo se peljali skozi ozek predor in čez čas se je pred nami odprl velik prostor. Po dvanajstminutni vožnji smo se ustavili. Stopili smo z vlakca in pot nadaljevali peš do ruskega mosta in prišli v veliko dvorano.

Vodnik nas je popeljal skozi belo dvorano. Nazadnje smo pred koncertno dvorano gledali zaslon, na katerem je bil prenos iz akvarija. V njem so bile tri človeške ribice in še ena kobilica, ki je ravnokar padla noter.

Po ogledu koncertne dvorane smo sedli na vlakec, ki nas je peljal iz jame.

Z avtobusom smo se vrnili v Kanal.

Katja Škrlec, 6. a

Paraolimpijski dan na OŠ Kanal

V petek, 24.11., sem doživela prav poseben dan. Prišli so paraolimpijci.

Prvi dve šolski uri smo v telovadnici preizkušali poligon. Preizkusili smo se v štirih omejitvah, ki jih imajo invalidni ljudje. Najteže mi je bilo, ko sem na golu z zavezanimi očmi branila žogo. V žogi so zvončki, ki so mi pomagali, da sem žogo lahko ujela. Morala sem zelo dobro poslušati. Pri tem mi ni šlo najbolje. Občutila sem, kako težko je slepim ljudem. Preizkusili smo se tudi v igranju odbojke brez uporabe nog. Tako sem občutila, kako se počutijo paraplegiki. Po končanem preizkušanju ovir za invalidne ljudi nas je obiskal fant, ki je paraplegik. Opisal nam je svojo zgodbo. Ob pripovedovanju njegove zgodbe mi je bilo težko.

Občudujem ga, ker se veliko ukvarja s športom, posebej s košarko. V košarki je zelo uspešen, počuti se veselega, da lahko živi in sledi svojim sanjam.

Loris Sofia Vidič, 3. b

V petek smo v šoli imeli paraolimpijski dan. Obiskali so nas invalidi. V učilnici nam je gospa prebrala zgodbico in pokazala dva posnetka. Nato smo odšli k invalidu poslušat njegovo zgodbo. V telovadnici smo imeli poligon za slepe, odbojko sede in poligon na vozičku. Preživel sem lep dan.

Jan Berlot, 3. a

Na športnem dnevu sem se imela zelo lepo. Invalidova zgodba mi je bila zelo všeč. Najboljše mi je bilo, ko smo bili v telovadnici in se igrali razne igre. Še posebej mi je bil všeč poligon za slepe, ker je bil zelo zanimiv in zahteven. Spoznala sem, kako je slepim vsak dan težko. Fant, ki se je oblekel v levčka Marka, je bil zelo prijazen in smešen. Zabaval nas je z metanjem bele žogice in s tem pomagal nam in invalidki pri igri kegljanja. Z igro kegljanja se je na žalost naš športni dan zaključil. Bil je lep dan in vsi smo se zabavali.

Aminah Miklavc, 3. a

V petek smo imeli športni dan. K nam so prišli invalidi. Šli smo v drugi razred. Pomočnica invalida nam je prebrala zgodbo o zmajih, ki so bili invalidi. Ko smo končali, smo šli v drugo učilnico. Tam nas je čakal invalid Janez. Povedal nam je, kako se mu je zgodila nesreča. Je oče treh otrok. Na koncu nam je dal radirko. Končali smo in pojedli malico. Preoblekli smo se in šli v telovadnico. Tam smo sedli na tla. Predstavili so nam učitelje. Šla sem v prvo ekipo. Tam smo morali biti slepi. Dali so nam očala, skozi katera nismo videli nič. Na tleh so valili žoge. V žogah so bili zvončki. Šli smo v drugo skupino. Tam smo hodili po poligonu slepi. Ko smo to končali, smo se šli vozit z vozički. Na koncu je prišlo neko dekle, ki je bilo na vozičku. Športni dan mi je bil zelo všeč.

Alina Velušček, 3. a

Šport briše razlike

V petek smo imeli športni dan. To ni bil navaden športni dan, saj smo na njem spoznali, da se s športom ukvarjajo tudi invalidi.

Spoznali smo invalida Janeza in Natali. Janez nam je povedal svojo zgodbo, kako je postal invalid. Zdaj se ukvarja s športom in košarko. Natali je invalidka in športnica. Pokazala nam je igro boccio. Pokazali so nam tudi, kakšne igre igrajo invalidi. Poskusili smo. Zali je šlo tako dobro, da je premagala Natali. Slepi imajo žogo na zvončke. Invalidi tudi tekmujejo. Janez nam je dal radirko, na kateri piše: Šport briše razlike.

Vsi smo se zabavali, čeprav so bili med nami nekateri invalidi, mi pa smo zdravi. Šport briše razlike.

Lara Bucik, 3. a

 

Na športnem dnevu

Z avtobusom smo se peljali do Nadavč. Peš smo šli do Avšjega. Tam smo si pogledali razstavo starih predmetov iz vojne. Videli smo stare obleke, pištole, puške, bajonet, nože, odlikovanja, skrinjo, črno kuhinjo in drugo. Pojedli smo malico in se odpravili na pot. Šli smo po bližnjici do Levpe. Tu smo videli staro šolo. Med hojo smo videli krave, ki so se pasle. Avtobus nas je čakal pred igriščem. Odpeljali smo se v Kanal.

Alina Velušček, 3. a

Na športnem dnevu sem se zelo zabavala. Všeč mi je bila razstava starih predmetov. Pokazali so nam tudi črno kuhinjo in izbo. Med potjo do igrišča so prišle ob pot krave. Ker smo imeli še dovolj časa, smo se ustavili še na igrišču. S sošolkami smo se na igralih gugale, se pogovarjale in lovile. Prehitro je prišel čas za vrnitev v šolo. Najbolj mi je ostala v spominu črna kuhinja.

Aminah Miklavc, 3. a

Na športnem dnevu mi je bilo všeč. Med hojo so me bolele noge. Bilo je naporno. Bila sem potna in žejna. Na avtobusu sem sedela z Ines, hodila pa sem z Ulo. Všeč so mi bili konji in črna kuhinja. Videli smo tudi staro klet. V njej so se sušili »šalami«. Videla sem tudi mesnico. Mesar je rezal meso.

Šla bi še kdaj.

Lara Bucik, 3. a

Obisk bolnice Franje in Bevkove domačije

28.9.2017 smo se učenci 6.a in učiteljici slovenščine odpravili na ogled bolnice Franje in Bevkove domačije.

Z avtobusom smo se odpeljali do poti, ki je vodila v bolnico Franjo. Čakal nas je vodič.

Pojedli smo malico, nato pa smo se z vodičem odpravili na pot. Med potjo smo se večkrat ustavili, da nam je vodič lahko še kaj povedal. Ko smo prišli do bolnice, nam je povedal še nekaj podatkov, nato pa smo si lahko sami ogledali bolnico.

Bolnica se imenuje po glavni zdravnici Franji. Pred desetimi leti je bila tu poplava in odneslo je vse hiške razen ene, to je mizarska delavnica. Ko smo končali z ogledom, smo se z avtobusom odpeljali proti Zakojci. Od avtobusa do domačije smo morali pešačiti.

Pri Bevkovi domačiji nas je že čakal vodič. Najprej nam je povedal o življenju pisatelja Bevka, nato smo vstopili. Ogledali smo si izbo, nato smo šli skozi dve sobi in prišli v skedenj.

Tam smo videli pinjo in bierkle. Nato smo šli še v črno kuhinjo in na podstrešje, kjer so razstavljena Bevkova dela in njegov kip. Po koncu ogleda smo se z avtobusom odpeljali domov.

Ta kulturni dan mi bo še dolgo ostal v spominu.

Kristjan Lipičar, 6. a

Prvi šolski dan

Petek, 1.9.2017, je bil prav poseben dan za 23 otrok, ki so prvič prestopili šolski prag OŠ Kanal . Slavnostni sprejem prvošolcev, prvošolk in njihovih staršev je potekal v večnamenski dvorani. Učenci in učenke  2.a in 2.b razreda so pripravili krajši kulturni program. Starše in njihove otroke so nagovorili gospa ravnateljica Milka Zimic, gospod župan Andrej Maffi in gospod policist Samo Beridan. Po končanem sprejemu so učenci 1.a v spremstvu učiteljic Anke Jug in Monike Rutar odšli v matično učilnico. Poslušali so pravljico, iz papirja izdelali šolsko torbico, uredili prinesene šolske potrebščine ter se posladkali s torto in sokom.

Ko ugasne luč, se prižge tema

Imeli smo naravoslovni dan. Obiskali so nas člani društva slepih in slabovidnih. Predstavili so nam življenje slepih. Igrali smo se z žogo, v kateri je bil riž. V krogu smo se posedli na tla. Miže smo si podajali žogo. Najprej si poklical ime sošolca. Ko se ti je oglasil, si v smeri glasu podal žogo. Če si pogledal, si izpadel. Videli smo, kako slepi pišejo in berejo. Črke so pikice in vse črke napišeš s šestimi tipkami. Napisali smo svoje ime. Preizkusili smo se v hoji z belo palico z zavezanimi očmi. Ob koncu smo postavljali vprašanja.

Hana Goljevšček, 3. b

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo z belo palico hodili po stopnicah gor in dol. Imeli smo zavezane oči. Ni bilo lahko. Slepa gospa nam je v Braillovi pisavi pomagala napisati svoje ime. Dobili smo tudi kartončke z Braillovo abecedo ter številkami. Videli smo, kako slepi igrajo Človek, ne jezi se. Nataknili smo si različna očala. Z njimi smo videli, kakšne so lahko okvare oči. Ugotovila sem, da si slepi  pomagajo na različne načine. Ker ne vidijo, uporabljajo ostala čutila: tip, sluh, okus … Pomagajo si tudi s palico.

Veronika Stegel, 3. b

Všeč mi je bilo, ko sem imel zavezane oči. Tako sem lahko občutil, kako je, če si slep. Slepim lahko pomagam tako, da jih vodim po poti. Spoznal sem, da slepim in slabovidnim ni lahko.

Martin Kralj, 3. b

Bili smo v Postojnski jami

V četrtek, 17. 11. 2016, smo učenci 6. a obiskali Postojnsko jamo.

Z avtobusom smo se peljali približno eno uro. Ko smo prispeli, nam je šla učiteljica geografije iskat karte za vstop v jamo. Šli smo do vodičke, ki nas je popeljala po jami. V prvem delu jame smo videli kapnike, človeško ribico in druge jamske živali. Nato smo imeli zunaj malico. Ko smo pojedli, smo se vsi navdušeni peljali z vlakcem. Na nekaterih mestih je bil strop zelo nizek. Mislili smo, da se bomo z glavo udarili v glavo. Med vožnjo smo videli najvišje stalagmite. Bili so različnih oblik, npr. kolač, lev, veverica … Z vlakcem smo se odpeljali iz jame. Nato smo si ogledali muzej. Izvedeli smo, da je naš prednik riba in da je nekoč obstajal velikanski kačji pastir. Vsi zadovoljni smo zapustili muzej in se odpravili proti domu.

Ta dan si bova zapomnili, saj je bil zelo lep, zanimiv in poučen.

Nika Koren in Leila Škodnik, 6. a

V Postojnski jami

V Postojno smo odšli,
Postojnsko jamo si ogledali,
skrivnost podzemlja smo odkrili
in se veliko naučili.

Z vlakcem smo se vozili
in se glasno veselili,
lepote jame opazovali smo,
stebri  dol viseli so.

Ko iz jame smo prišli,
smo bili veseli vsi
in ko domov smo se peljali,
smo si o jami pripovedovali.

Vid Velušček, Mirnel Tunanović, 6. a

 

V Postojnski jami smo bili
in videli njene znamenitosti.
Najprej smo akvarije ogledovali,
nato pa še jamske živali.
Človeško ribico smo tam iskali
in se z vlakcem odpeljali.
Lestenec s stropa je visel
med predori jame zažarel.

Videli smo tri dvorane,
vsako po svoje znamenito,
nastale so pred mnogo leti
kot beli kapniki, rdeči kapniki in špageti.
S stropa visele so zavese
trde kot kamen so bile.
V EXPO filmček smo videli,
potem se pa domov vrnili
in staršem zgodbo o jami obnovili.

Lana Brezavšček in Nina Pavšič, 6. a

Kulturni dan na Krasu

Devetošolci smo 21.10.2016 imeli kulturni dan. Ogledali smo si jamo Vilenico in hišo Srečka Kosovela v Tomaju.

Ta kulturni dan je potekal na Krasu, zato smo si lahko že po poti ogledovali vrtače, uvale, značilne kraške hiše, vinograde …  Ko smo prispeli v Tomaj, smo najprej šli na pokopališče, kjer je pokopan Srečko Kosovel. Tam smo se pogovarjali o njegovi družini, beseda pa je tekla tudi o kamninah, iz katerih so nagrobniki. Nato smo prišli v hišo Kosovela in njegove družine. To ni njegova rojstna hiša, kajti rodil se je v Sežani, temveč je to hiša, v kateri je le kratek čas živel in umrl.

Sprejela nas je prijazna gospa, ki je poznala Kosovelove sorodnike. Njega samega ni poznala, saj je umrl zelo mlad, od tega pa je minilo že devetdeset let. Gospa nam je pripovedovala o njegovem življenju, smrti, delih in družini. Ogledali smo si hišo, v zadnji sobi pa sem zaigrala na klavir, ki je bil last Kosovelovih.
Naš naslednji cilj je bila jama Vilenica. V prvi dvorani, ki se nahaja zelo blizu vhoda, sta naša sošolca (Manca in Domen) predstavila življenje in delo Srečka Kosovela, nato pa še prebrala nekaj njegovih pesmi. Zatem smo se odpravili v notranjost jame, vodič pa nam jo je podrobneje opisal.

Imeli smo se lepo, čeprav sta kraški veter in mraz nekoliko pokvarila lep sončen dan.

Andreja Seljak, 9. a

(Skupno 1.001 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost